»Korenina jeze je jasen, čist in vitalen vzgib, ko natančno zaznamo, da nam nekaj ni prav in da tega nočemo pustiti mimo svoje zavesti. Da nam ni vseeno. Nekaj v nas se oglasi in hoče naš odgovor, našo pozornost, našo zavzetost.« A. Rebula
Jeza je eno od osnovnih človekovih čustev, ki nam tako kot vsa ostala čustva nekaj sporoča. K temu pisanju me je vzpodbudil nedavni dogodek, ki se mi je pripetil v skupini ljudi, ki se ukvarjamo z osebnostno rastjo. Opazila sem, da nekateri ljudje ne prenašajo jeze, ker jo imajo označeno za slabo, negativno ali čustvo nižje vibracije. Tako se otepajo svoje lastne jeze, kar pomeni, da si je ne dovolijo čutiti v sebi in posledično se počutijo ogrožene, če se kdo razjezi na njih.
Verjetno bi malokdo med nami rekel, da mu je jeza prijetna, saj se počutimo bolje, ko zaznavamo sproščenost, veselje, navdušenje, srečo. A kako bomo zaznali sproščenost, če ne zaznamo jeze. Veliko je k zanikanju jeze pripomogla tradicionalna vzgoja na podlagi katoliških vrednot, ki so bile nemalokrat napačno interpretirane. Tako že otrokom velikokrat rečemo: »Če se boš jezil, boš ostal grd. Poglej se kako si grd, ko se jeziš ali pa delaš me nesrečno, ker si tako poreden, ko se jeziš.« S takimi sporočili bomo zaznali, da nekaj počnemo narobe in se bomo tudi kot odrasli vedli na način, da se bomo jezi izogibali, saj jo bomo imeli za nespodobno, grdo.
Danes takšno vzgojo nadaljuje new age, ki je zame izkrivljena duhovnost. Prava duhovnost vključuje tudi jezo, vključuje priznavanje vseh čustev, ne deli jih na nižja in višja čustev, saj se zaveda pomena vseh čustev za človeka, za integriteto njegove osebnosti, za njegovo sporočanje o tem, kdo je in hkrati tudi razmejevanje od drugih. Žal mi je, da danes obstaja veliko delavnic za osebnostno rast v stilu new age-a: vse je ljubezen, čutimo samo ljubezen. Ne poznam nobenega, ki bi čutil samo ljubezen, tisti, ki to trdi, izkrivlja svojo resničnost. Hkrati pa je zanimivo vprašanje ali ni ljubezen ravno to, da sprejmemo vse vidike sebe in vse vidike drugih. In da je ljubezen ni statično stanje ampak resnica, ki nas v vsakem trenutku vodi k nekemu dejanju: včasih je to da nekoga objamem, se nekomu zahvalim, ga poslušam, sem do njega sočuten, včasih pa nas ta sila ljubezni vodi k temu, da postavimo mejo, da rečemo nekomu ne, smo komu zavistni, pa nas to vzpodbudi k temu, da tudi sami naredimo korak naprej.
Zato je pomembno, da ohranjamo kritično distanco do vseh novodobnih gurujev in jim slepo ne sledimo, še vedno smo samo ljudje. Ali kot je rekel Kristus: »Nismo od tega sveta, živimo pa v tem svetu.« Tako nam jeza da več možnosti: drugim sporočimo, kaj nam ni všeč, postavljamo meje, hkrati pa drugemu dajmo vedeti, kakšno je vedenje, ki si ga želimo in je za nas sprejemljivo. Vsekakor pa pri izražanju jeze pomembno – ki je takrat, ko je že dolgo zadrževana ali pa neupoštevana lahko precej razdiralna, uničujoča in žaljiva, saj deluje kot vulkan. Nekaj časa tli, potem pa bruhne in podre pod sabo marsikaj, kar sicer ne bi, če bi jo že pravočasno prepoznavali – predvsem to, da v njej ostajamo nežaljivi, torej se izogibamo verbalnega in fizičnega nasilja.
V neki skupini, v kateri sem se znašla pred kratkim je neka gospa delovala na način, ki je v meni vzbujal jezo, ko sem ji povedala, da me jezi njen način govora z mano, mi je odrezala, da je to moj problem, da bom s svojo jezo morala opraviti sama in se rešiti »nizkih vibracij.« Ker se je dialog nadaljeval v to smer, sem odnehala in svojo energijo, ki je ostala od te jeze uporabila za ustvarjalnost (tudi za pisanje tega prispevka). Ona pa mi je še naprej zatrjevala, da me ima rada in mi v duhu »duhovnosti« pošiljala veliko ljubezni. Tako žal ni prišlo do konstruktivnega dialoga, kjer bi lahko obe za kanček zrastli, ampak je jeza bila označena za nižjo vibracijo. Primer sem izpostavila, ker sem želela ponazoriti, kaj pomeni »newagersko« zanikanje čustev in v kakšno osamo in izolacijo od drugih ljudi lahko vodi takšno razmišljanje. Seveda pa smo vsi svobodni in se vsak odloča zase, v skladu s svojim trenutnim zavedanjem.