NENAVEZANOST

nenavezanost-odnosi-življenje

Nenavezanost

Prizadevamo si preurediti svet tako, da bi lahko zadržali svoje navezanosti, saj jih svet nenehno ogroža. Bojimo se, da bi nas prijatelj ali prijateljica nehala ljubiti, saj lahko odide h komu drugemu. Zatorej se trudimo skrbeti za svojo privlačnost, saj hočemo to osebo zadržati.

 

 

Nekdo nam je enkrat povedal, da potrebujemo njegovo ali njeno ljubezen. V resnici pa je ne. Ne potrebujemo nikogaršnje ljubezni. Vse kar potrebujemo, je le pravi stik z resničnostjo. Zato je dobro, da opustimo to svojo programiranost, pogojenost in prodremo v resničnost. Ta je polna veselja. Preveč smo raztreseni zaradi svojih navezanosti. Občasno se svet uredi tako, da ustreza naši navezanosti. Toda, če malo počakamo, smo spet hitro razočarani.

Naredite kratko vajo: Mislite na nekaj ali nekoga, na katerega ste navezani. Na nekaj ali nekoga brez katerega mislite, da ne bi mogli biti srečni. Lahko je to vaše delo, vaša kariera, prijatelj, mož, žena, denar ali karkoli. Pa v mislih recite temu premetu ali osebi: »V resnici te ne potrebujem, da bi bil srečen. Le varam se v prepričanju, da brez tebe ne bi mogel biti srečen. Toda v resnici te ne potrebujem za svojo srečo, ti nisi moja sreča, ti nisi moja radost.« To seveda lahko izrečete le zase, v svojem srcu. Tako pridete v stik z resnico in zdrobite iluzijo. Osebo ali predmet svoje navezanosti boste takoj videli drugače, brez utvare, brez iluzije, da je vir vaše sreče.

Navezanost bolj ovira kot utrjuje medsebojne odnose. Šele ko se zavemo, da svojih prijateljev, ljudi okrog nas v resnici ne potrebujemo, da smo lahko popolnoma srečni brez njih, lahko v polnosti uživamo v njihovi družbi, brez tesnobe, brez ljubosumja, ne da bi si jih lastili ali viseli na njih. Navezanost uničuje našo sposobnost za ljubezen, ki je rahločutnost, ozaveščenost. Ljubeče srce je občutljivo za celoto življenja, za vse ljudi; ljubeče srce ne otrdi pred nikomer in ničemer. Toda, čim se navežemo, naše srce otrdi, oči in ušesa imamo le še za predmet svoje navezanosti. Vse ostalo pa gre mimo nas. Ker ne vidimo, ne slišimo. Zavedajmo se lepote vsakdanjega dne, sončnega jutra, jesenskega dežja, bežnega pogleda tujca, nasmeha otroka, pogleda prijatelja, in cenimo to, imejmo odprto srce za to, ne bodimo navezani na svoje iluzije, na nekaj, kar mislimo, da je samo naše, in nas je strah, da bomo to izgubili.

Kako lahko ljubimo ljudi, če jih potrebujemo? Le izkoristimo jih lahko. Če potrebujemo nekoga, da nas osreči, ga moramo izkoristiti, moramo manipulirati z njim. Ne moremo ga pustiti svobodnega. Ljudi lahko ljubimo šele takrat, ko smo svoje življenje izpraznili ljudi. Ko se odpovemo potrebi po ljudeh, se znajdemo v puščavi. Na začetku je osamljeno, vendar če vztrajamo vidimo, da ni, po doživeti samoti, puščava začne cveteti. Predstavljajte si življenje, v katerem niste od nikogar čustveno odvisni, in nima nihče več moči, da vas osreči ali onesreči. Nimate več potrebe po svoji drogi. Kako lahko sploh pridemo tako daleč? S potrpežljivostjo, sočutjem in zavedanjem življenja. Predvsem pa s tem, da razvijemo okus za dobre stvari v življenju: ljubezen do dela, v katerem uživamo zaradi dela samega, ljubezen do smeha, umetnosti, narave, in zaupnosti z ljudmi, na katerih ne visimo, a uživamo v njihovi družbi. Predvsem pa pomaga, če se lotimo dejavnosti, ki jih lahko opravljamo z vsem svojim bitjem in ki jih imamo tako radi, da nam medtem, ko jih počnemo, ni mar za uspeh, priznanje in odobravanje. Pojdite v naravo in se molče pogovarjajte s pticami, z drevesi, cvetlicami, z morjem, oblaki in zvezdami. Tam se najde stik z resničnostjo in navezanost ni več potrebna, ker smo spoznali svobodo.