Veliki Sokrat je rekel: »Nezavedno življenje ni vredno življenja.« To je samoumevna resnica. Večina ljudi živi mehanično, mislijo mehanično –v glavnem misli koga drugega- mehanično čustvujejo, mehanično delujejo, mehanično reagirajo. Bi radi izvedeli, kako mehanični ste v resnici? »
Joj, kako lepo obleko imate na sebi«. Ko to slišite se počutite dobro, in to zaradi obleke! Kaj se pri tem dogaja? Ste se kdaj ustavili, da bi razmislili? Ljudje vam rečejo: »Mislim, da ste zelo očarljivi, pametni, čudoviti«, in počutite se prekrasno, ker dobite pozitivno vzpodbudo. Seveda je prav sprejeti komplimente in se za njih zahvaliti, problem je le, če smo od tega odvisni, do česar pride v primeru, da si tega sami sebi ne dajemo z vsakdanjim notranjim prigovarjanjem, z vero in zaupanjem vase, v to, da smo dobri takšni kot smo točno sedaj ta trenutek. Kajti v nasprotnem primeru ljudje »pritisnejo na gumb« in ste srečni, ko pritisnejo na drugi gumb, ste nesrečni. Ne dovolite si odvisnosti v pomenu, da ste zadovoljni s samim seboj, šele ko vam drugi rečejo, da ste v redu. Kajti dokler izpolnjujete pričakovanja drugih raje pazite, kako se oblačite, kakšno frizuro imate, kakšen avto vozite, da so vaši čevlji zloščeni – skratka pazite, da boste živeli v skladu z vsemi njihovimi prekletimi pričakovanji. Med opazovanjem samih sebe boste morda prišli do spoznanja, da ne živite toliko sebe in svojih potreb, ampak da živite za druge. Seveda je to boleče spoznanje, kajti vsako prebujenje je boleče, vendar je resnično. Vendar dobra stran tega je, da potem končno lahko živite tisto, kar vi sami želite, odgovarjate le samim sebi, in vam je malo mar za to, kaj si mislijo sosedje, sodelavci, sorodniki,… Biti generalni direktor nekega podjetja nima ničesar opraviti z uspešnostjo v življenju, prav tako ne imeti kup denarja. Uspešni ste, če ste prebujeni! Potem se vam ni treba nikomur opravičevati, ni treba nikomur ničesar razlagati, požvižgate se na vse ostale. In potem ste resnično zadovoljni s samim seboj, s svojim življenjem. Ali ni to najpomembnejše v tem času, ki nam je tukaj odmerjen?
Dejstvo je, da niste niti v redu, niti ne-v redu. Morda ustrezate trenutnemu razpoloženju ali modnim težnjam. Ali to pomeni, da ste sedaj v redu? Ali je vaš »biti v redu« odvisen od tega?
Niste v redu, niti niste ne-v redu. Vi ste vi. Zavrzite vso to navlako, zavrzite vso presojo in samo opazujte, glejte. In objemite, sprejmite to kar najdete, kar začutite, ne razsojajte ali je dobro ali slabo, ker ni, samo je, takšno kot je. Prišli boste do velikih odkritij, ki vas bodo spremenila, in ne bo vas stalo niti najmanjšega napora. Prišli boste do notranje sreče, notranjega miru, ki je naše naravno stanje. Te sreče ni mogoče pridobiti, in sicer iz enega samega razloga: ker jo že imamo. Ves čas. V sebi. Ta resnična sreča ni povzročena, noben vas ne more narediti srečnega. Ker drugi niso vaša sreča. Vi ste vaša sreča. Sreča je naravno stanje otrok, dokler jih ne umaže in okuži neumnost družbe in kulture. Zakaj je potem ne občutimo ves čas? Ker najprej moramo ovreči naše iluzije. Ponavadi mislimo, da moramo nekaj dodati, da bomo srečni, ampak resnica je ta, da je potrebno le odvreči tisto kar nam ne služi. Življenje je lahko in prijetno, neizprosno je le do naših iluzij. Prebujenega človeka prepoznate tako, da če ga vprašate: »Zakaj ste srečni?« vam prebujeni odgovori: »Zakaj pa ne?«
Povzeto po knjigi Zavedanje (Anthony de Mello)